Opis

Jazbinec se je poskušal držati vzravnano, mirno … A je stal v krogu strašnega boštva. V krogu svetosti, v krogu smrti. Iz oči v oči z odločitvijo samega zvezdnega Sahuša … Oba sta vedela, vsi z lunjske, vsi z grutovske strani so vedeli, da bo odločilo trdo, nemilo boštvo in da bo tudi tokrat v to ali ono stran, v bridko nesrečo, v bridko gorje zadetega ljudstva, zasunilo smrt.

Roman je umeščen v razgibani predzgodovinski obdonavski eneolitik, a hkrati utemeljen v arhetipskem temelju človeškega bogoiskateljstva – ali, natančneje, v arhetipu človeškega bogonosca, božanskega sina, učlovečene božanske žrtve, ki svojo mesijansko vlogo v človeški skupnosti praviloma konča kot tako imenovani »žrtveni kozel«.

O avtorju:
Vlado Žabot (1958) je že v zbirki novel Bukovska mati (1986) nakazal, da bodo njegovi junaki potovali skozi strašljivo močvirsko pokrajino. Prekmurska močevja rišejo kasnejši romani Stari pil (1989), Pastorala (1994), Volčje noči (1996) in mladinska povest Skrivnost močvirja Vilindol (1994). Žabot je tudi avtor romanov Nimfa (1999) in Sukub (2003) ter otroške povesti Pikec in Puhec iščeta Mihca (1990). Leta 1996 je prejel nagrado Prešernovega sklada za roman Pastorala, l997 pa nagrado Kresnik za roman Volčje noči.

Odlomek:

Z obrazov žensk, punčar in otročadi je nekoliko uplahnila tista mrakoba - zopet so postali predvsem prežavi ... medtem ko so obrazi muzgov naokoli ostali enako srepeče zategnjeni. Ptice po gozdu so se še zmeraj oglašale, tudi oddaljene race, tudi nevidne gosi v letu ..."Japakuuuri!" se je čez vse to razlegel moški glas izmed bivakov. Šele v tem kriku so muzgi okoli Lunjskih očitno slišali nekaj, kar je pomenilo odločitev, morda tudi ukaz - saj so se v smeri bivakov takoj razmaknili izpred Lunjskih ...

Iz Bukle:

V Pomurju rojeni pisatelj (1958) izstopa s temačnimi, tu in tam mrakobnimi in z mitologijo povezanimi romani, svoj slog pa je jasno nakazal že z literarnim prvencem Bukovska mati (1986). Kot eden redkih se je zatopil v staro slovansko mitologijo, plod katere sta bili njegovi naslednji deli Stari pil in Skrivnost Močvirja Vilindol, kmalu pa je vanje vpletel še krščansko ikonografijo, kot na primer pri Pastorali in v Volčjih nočeh, pri čemer je za slednje prejel tudi nagrado kresnik. Sledil je roman Nimfa in nekakšen prostorski izobčenec, Sukub, ki je bil za spremembo postavljen v urbani svet, kljub temu pa je ohranjal značilen Žabotov temačni slog. V najnovejšem romanu Ljudstvo lunja (lunj je ptica iz družine ujed) se avtor podaja v zatohla in vlažna močvirja prazgodovine, ko so različna ljudstva poseljevala obrežje Donave. Mladec Jelin se s svojim bratom Ivinom proti koncu zime, ki se noče in noče končati, skuša dokazati pred starešinami naselbine Kunje. Mrki in od vremena razdraženi lovci jima niso naklonjeni, zaradi česar se odpravita dlje od naselbine, da bi dokazala svoje lovske sposobnosti. A Ivina ugrabijo predstavniki sovražnega plemena, kar Jelina postavi še v dodatno nemilost pri starešinah. Skozi umetelno zastavljen pripovedni slog avtor mladega Jelina postavi v vlogo nosilca ognja, nekakšno vez med božanskim in človeškim, velik del dogajanja pa se odvija v mladčevi glavi, kar je med drugim tudi posledica močnega vraževerja primitivnih ljudstev. Knjiga, ki ljubitelje Žabotove mračne literature ne bo razočarala, saj se iz nje vije duh po pradavnini in preteklosti, iz katerega se hranimo in napajamo še danes.
- Jure Preglau